Zgodovina astrologije

amdearl007p1Ljudje so že od nekdaj opazovali nebo. Opazili so, da se zvezde in planeti gibljejo po nekem ritmu. Znanje o tem so začeli koristno uporabljati. Nastali so prvi koledarji, s katerimi so si organizirali življenje.

Mezopotamija

Dežela med Evfratom in Tigrisom, je ena izmed tako imenovanih »zibelk« civilizacije. Na tem področju so se za prevlado borila številna ljudstva, Sumerci, Babilonci, Asirci in Perzijci.

Skoraj vsa ljudstva so opazovala nebo z namenom, da bi dobila koristne odgovore na vprašanja o vplivu nebesnih sil na naravo, državo in kralja. Pogosto so opazovanja vključevala mešanico vremenskih in astronomskih pojavov. Ker so vsi narodi opazovali nebo, je težko določiti točko izvora astrologije.

Kar je Mezopotamijo naredilo drugačno je to, da so zelo zgodaj skušali sistematsko povezovati opazovane pojave na nebu z vzorci človeških dogodkov na Zemlji.

Z astronomskimi opazovanji so prepoznavali vzorce zvezd. Po letu 3000 p.n.š. so jih tudi poimenovali. Posamezne zvezde so uporabljali kot izhodišče za določanje pozicije planetov in ostalih nebesnih teles.

2.300 p.n.š. – sumerski klinopisi, ki govorijo o vplivu določenega položaja nebesnih teles na kralja oziroma državo.

2.000 p.n.š. so planetom pripisali božanske lastnosti in jih razdelili na moška in ženska božanstva. Luna in Venera sta bili moški božanstvi, Sonce je bilo žensko božanstvo.

Razlaga je potekala tako, da se je zastavilo vprašanje, pogledalo se je v nebo in poiskalo konfiguracijo. Potem se je na podlagi prve impresije podalo odgovor. Pri napovedovanju so si pomagali z oblaki, pticami… Napovedi niso bile dolgoročne.

Iz leta 1.600 p.n.š. obstaja tekst »Enuma Anu Enlil«, ki opisuje nebesne pojave in njihov vpliv na kralja in državo.

Med sumerskimi mesti in mesti doline Ind je potekalo trgovanje. Tako je med ljudstvi prišlo tudi do izmenjave znanj. Primer za to je nastanek zodiaka. Osnovno definicijo zodiakalnih znamenj so razvili Sumerci, to znanje se je preneslo v Indijo in tokom časa, do 500 p.n.š., se je razvil zodiak. To znanje so prenesli nazaj na področje Mezopotamije.

Babilonci

babilonciVzpon Babilona se je začel v 18 st. p.n.š. Postavili so uporaben sistem zodiaka, ki je predstavljal merilo za merjenje nebesnega časa. Razdeli so ga v ustrezne segmente, dvanajst ozvezdij. Večino segmentov so poimenovali po živalih.

Odkrili so 18,6 letni cikel Lune, s pomočjo katerega so ustvarili prve razpredelnice gibanja Sonca, Lune in planetov, kasneje pa so to znanje uporabili stari Grki za napovedovanje mrkov (Tales).

Berosos je bil kaldejski duhovnih, zelo cenjen kot zgodovinar, astronom in astrolog. V 3. st.p.n.š. je ustanovi šolo astrologije na otoku Kos.

Egipčani

S področja Mezopotamije pa se je znanje širilo tudi proti Egiptu. Egipčani so črpali iz znanj in spoznanj ljudstev iz področja Mezopotamije.

Doprinos Egipta so dekani – 36 zvezd, nebesnih pozicij – za merjenje časa ponoči. Dekani so pomembni v magiji srednjega veka in v hermetizmu. Določili so srečne in nesrečne dni v koledarju. Da bi lahko predvideli poplavljanja reke Nil, so izdelali precizen koledar. Ključna zvezda za orientacijo je bila Sirius.

Indijci

Originalni doprinos indijske astrologije so lunarne hiše (na začetku jih je bilo 28, potem so eno umaknili) in lunini vozli.

Klasična grška astrologija

Po 7. st.p.n.š. prihaja do izmenjave astrološkega in astronomskega znanja med Grki in narodi na področju Mezopotamije. V 5. st.p.n.š se je začel uporabljati zodiak z dvanajstimi znamenji, podobno kot danes, vendar zamenja niso bila enake velikosti. V 4. st.p.n.š. so spremenili zodiak – začeli so uporabljati zodiak z 12 znamenji enake velikosti (vsako znamenje po 30 stopinj).

Velik napredek v astrologiji je začetek natalne astrologije – izdela se horoskop posameznika glede na položaj planetov in fiksnih zvezd ob času rojstva. Pride do ločevanja dvorskih in profesionalnih astrologov.

Grška družina Ptolomejcev v Aleksandriji, mestu, kjer so se mešale grška, babilonska in egiptovska kultura, ustanovi knjižnico, ki je bila žariščna točka za širjenje astrologije.

Pri tolmačenju so uporabljali planete in fiksne zvezde. Vpeljali so koncept štirih elementov, vladarje trojstev po elementih in vladarje planetov po zodiaku. V astrologijo so vključili mitologijo. Planeti so dobili imena po bogovih.

Uporabljati so začeli ascendent in hiše po znamenjih (znamenje, kjer je bil ascendent, je predstavljalo 1. hišo, naslednje znamenje 2. hišo…).

Medium Coeli se je prvič pojavil v 2 st. p.n.š. s Porfirijevim sistemom hiš.

Aspekte so obravnavali na nivoju znamenj. Uporabljali so »antiscion« – enakost oddaljenosti od solsticija. V moderni astrologiji se to razvije v paralel in antiparalel. Za napovedi so uporabljali eklipse.

Vsako znamenje so razdelili na 5 delov in tako dobili 60 terminov, ki so predstavljali obdobja življenja (podobno kot progresije). Za dodaten uvid v horoskop pa so znamenja delili tudi na dvanajstine.

Začeli so razvijati simboliko posameznih stopinj.

Pomembna so jim bila dnevna in nočna rojstva. Vladar dnevnih rojstev: Sonce, vladar nočnih rojstev: Luna. Tudi planete so razdelili na dnevne in nočne. Nekateri astrologi so pri svojem delu že uporabljali primarne direkcije: 1 stopinja = 1 leto.

Vsak dan v tednu je imel svojega vladarja in znotraj dneva so tudi ure imele svoje vladarje.

pitagoraPitagora (6. st.p.n.š.), filozof, matematik in mistik, je zagovarjal filozofijo, da je vesolje neločljiva celota, katerega delčki so med seboj v popolnem sožitju in skladnosti. Iz njegovih spoznanj sta črpala tudi Platon in Aristotel, ki sta zagovarjala teorijo, da so zemeljski pojavi povezani z gibanjem nebesnih sfer.

Hiparh (190-120 p.n.š.) je uporabil znanje Kaldejcev. Razvil je točne modele gibanja Sonca in Lune, definiral je precesijo. Naredil prvi katalog zvezd in tabele eklips.

Dorotej iz Sidona je v letu 75 n.š. napisal Karmen Astrologikum, delo je napisano v verzih. Prve štiri knjige so posvečene natalni astrologiji, peta knjiga pa elekcijski in horarni astrologiji. Veliko pozornost je posvečal vladarjem trojstev.

ptolomejKlavdij Ptolomej (100-188 n.š.) je bil enciklopedist, skušal je sistematizirati obstoječa znanja iz področja matematike, astronomije, geografije in astrologije. Bil je vrhunski znanstvenik tistega časa in se je ukvarjal bolj s teorijo, kot s praktičnim delom.

Napisal je knjigo Tetrabiblos, ki predstavlja neke vrste »astrološko biblijo«. Dolgo časa je bila oporna točka za resen študij astrologije. Tetrabiblos je sklop štirih knjig, v katerih sta obdelani tako osebna kot tudi mundana astrologija. Med drugim je v knjigi opisal karakteristike planetov in fiksnih zvezd, odpravil razlike med dnevnimi in nočnimi rojstvi, prevzel je Hiparhov tropski zodiak in katalog zvezd. Knjiga je postala temelj srednjeveške arabske astrologije in zahodne astrologije.

Vettius Valens (120-175 n.š.) je bil rojen v Turčiji. Preselil se je v Aleksandrijo, bil je profesionalni astrolog in odprl je svojo astrološko šolo. Napisal je priročnik z naslovom Antologija, za svoje študente, ki je vseboval 9 knjig. V njem je predstavil veliko tehnik, ki so jih takrat uporabljali grški astrologi.

Porfirij (233-309 n.š.) je napisal Uvod v Ptolomejev Tretrabiblus. Prvi je postavil sistem hiš, kjer Mc predstavlja vrh 10. hiše.

Astrologija v starem Rimu

V 1. st.p.n.š. se je za astrologijo začela zanimati tudi rimska elita. Znanja astrologije so prevzeli od starih Grkov, vendar so planete poimenovali po svojim bogovih. Ta imena uporabljamo še danes.

Glede na to, kateri cesar je vladal, so bili v Rimu astrologi zelo cenjeni ali pa so jih preganjali.

S kolapsom zahodnega rimskega cesarstva je astrologija v Evropi pričela izginjati, preživela pa je le v vzhodnih delih rimskega cesarstva.

V 8. in 9. st. pa so se za astrologijo začeli zanimati Arabci. V 10. stoletju so arabski astrologi prevajali grške knjige.

Firmik Materno (280-360 n.š.) je bil rimski odvetnik, ki se je z astrologijo ukvarjal amatersko. Pri njem se prvič srečamo z etičnim kodeksom astrologa. V osmih knjiga je prevedel veliko grških astrologov. Iz njegovih del je pozneje črpal znanje William Lilly.

Arabska astrologija

arabciV 8. stoletju so Arabci, v veliki želji po razširitvi znanja, v Bagdad vabili bizantinske, perzijske in hindujske učenjake. V arabščino so prevajali tuje knjige, tudi knjige o astrologiji in astronomiji.

Bagdad in Damask sta postali izobraževalni središči, kjer je potekalo učenje medicine, astronomije in astrologije.

V arabskem svetu sta se združili indijska in helenistična astrologija. Pojavila se je vrsta astrologov, ki so pisali knjige, s čimer so se ohranila tradicionalna astrološka znanja in se kasneje prenesla na zahod.

Velik pomen so pripisovali solarnemu povratku. Originalne grške točke so razširili in dodali nove in nove kombinacije, kar danes v astrologiji imenujemo »arabske točke«.

Prvi pomemben pisec iz arabskega sveta je bil Grk Teofil iz Edese (695-785). Bil je dvorski astrolog v Bagdadu. Napisal je edino srednjeveško astrološko razpravo o vojaški astrologiji.

Mashallah ibn Athari (740-815) iz Basre je bil perzijski astronom in astrolog. Bil je vodeči astrolog konec 8. stoletja. Napisal je vrsto razprav o astrologiji, med drugim tudi o gradnji in uporabi Astrolaba (The Construction Use of the Astrolabe).

Albu Ma’shar (787-886) je najprej študiral Hadith, pri 30. letih pa se je usmeril na astrologijo. Na tem področju je hitro napredoval in postal avtoriteta in dvorski astrolog. Imel je enciklopedijsko znanje. Napisal je približno 50 knjig, med njimi tudi knjigo Velika konjunkcija, to je konjunkcija Jupitra in Saturna, ki je zelo pomembna pri mundani astrologiji.

Alchabitus, arabski astrolog, je uvedel nov sistem izračuna hiš, ki so ga uporabljali arabski astrologi, kot tudi srednjeveški in renesančni astrologi v Evropi, dokler ga ni izpodrinil Regiomontanusov sistem hiš.

Al Biruni (973-1048) je bil zelo učen, vsestransko izobražen, podobno kot Ptolomej. Nekaj let je preživel v Indiji. Napisal je knjigo s podrobnim opisom arabskih točk.

Abraham Ibn Ezra (1089-1164) je bil židovski znanstvenik. Vloga Židov je bila pomembna zato, ker so v Evropi prevajali dela arabskih avtorjev v latinščino. Napisal je več kot 50 knjig o astronomiji in astrologiji. Temelj njegovih knjig je arabsko astrološko znanje, ki ga je obogatil s svojimi komentarji.

Srednji vek

zgodovina-astrologijeAstrologija v Evropi se je pričela prebujati.

Glavna pozornost je bila usmerjena v horarno in elekcijsko astrologijo. Ker večina ljudi ni vedela točne ure rojstva, so večinoma uporabljali horarno astrologijo. Z mundano astrologijo pa so izdelovali napovedi za države in mesta, vendar so imeli kar nekaj težav, ker je v tistih časih obstajalo veliko različnih koledarjev.

Veliko znanstvenikov se je začelo ukvarjati z astrologijo. Astrologi so ponovno pričeli svetovati vladarjem.

Srednjeveški astrologi so izdelovali magijske talismane, ki so ljudem služili za doseganje želenega cilja.

Alfonz X. Kastiljski (1221-1284) je bil špansko-nemški kralj. Pod njegovim pokroviteljstvom so neposredno iz arabščine prevedli astronomske in astrološke tabele. Na podlagi njihovih izboljšav so leta 1252 sestavili tako imenovane Alfonzinske tabele, ki so jih uporabljali nadaljnjih 300 let in so bile zelo pomembne za oživitev astrologije v Evropi.

Albertus Magnus (1193-1280) ni bil astrolog, vendar je pozitivno pisal o astrologiji in se ji postavil v bran. Zavzemal se je za ohranitev knjig z astrološko tematiko.

Roger Bacon (1214-1294) je bil teolog in filozof. Zavračal je čarodejstvo, verjel pa je v astrologijo. Ukvarjal se je tudi z alkimijo. Napisal je knjigo z naslovom Opus Majus. V svojih delih o astrologiji govori kot o znanosti.

Guido Bonatti je bil astronom in astrolog na dvoru kralja Frederika II. Bil je tudi profesor v Boloniji in vrhunski horarni astrolog. Bil je v sporu s cerkvijo. Izjavil je, da astrologi več vedo o zvezdah, kot teologi o Bogu.

Johannes Campanus (1220-1296) je bil italijanski matematik, astronom in astrolog. Natančno je preračunal razdalje planetov in njihovo velikost. Izdelal je tabelo sistema hiš, ki pa je zaživel kasneje, v 20. stoletju.

Zgodnja moderna astrologija

V 15.st. so izumili tiskarski stroj. Astrološke knjige so postale dostopne, kar je pospešilo razvoj astrologije. Astrologija se je v veliki meri uporabljala v kombinaciji z medicino.

Astrologija in astronomija kot vedi sta se v 17. st. razdružili.

Astrologija, kot veda, je pričela zamirati okoli leta 1700. Prenehali so s poučevanjem astrologije na univerzah. Zadnji študij astrologije je obstajal na univerzi Salamanca v Španiji leta 1770.

V 19. stoletju se je začel preporod in ponovno obujanje starih znanj astrologije. K modernizaciji oziroma tako imenovani moderni astrologiji pa so veliko pripomogli Alan Leo, Dane Rudhyar in Ebertinova šola Kozmobiologije. Odprli so vrata astrologiji dvajsetega stoletja.

regiomontanusJohann Muller – Regiomontanus (1436-1476) je bil matematik, astronom in astrolog. Poznan je po sistemu hiš, ki se še danes uporabljaja v horarni astrologiji.

Sestavil je efemeride. To so bile prve efemeride, ki so se tiskale v Evropi.

Tycho Brahe (1546 – 1601) je ugotovil netočnost dotedanjih efemerid in se odločil, da jih bo izboljšal. Večino svojega življenja je posvetil astronomiji, a ni zavračal astrologije. Leta 1572 je odkril supernovo, s čemer je zaslovel. Bil je tudi dvorni astrolog Rudolfa II. Predvideval je, da bo efekt supernove prinesel velike spremembe v politiki in religiji.

Njegov pomočnik je bil Johannes Kepler (1571-1630), matematik, astronom in astrolog, ki je po njegovi smrti, leta 1601, postal dvorski astrolog Rudolfa II in izdeloval horoskope za takratne člane plemstva.

Leta 1620 je doživel travmatično izkušnjo, ko je bila njegova mama obtožena čarovništva, ker se je ukvarjala z zelišči in izdelovanjem tinktur. Zaradi tega so jo zaprli. Keplerju jo je uspelo rešiti iz zapora.

Nadaljeval je Brahejevo delo in izdelal je Rudolfinske tabele s točnimi položaji Sonca, Lune in planetov (napake so se zmanjšale iz 5 stopinj na 10′). Vpeljal je harmonike, ki temeljijo na teoriji o harmoniji vesolja, s čimer je dopolnil Ptolomejeve klasične aspekte. Harmoniki so osnova za kasnejšo moderno astrologijo.

Vpeljal je sekundarne progresije.

Jean Baptiste Morinus (1583-1656) je bil matematik, astrolog in astronom. Bil je inovativen, izpodbijal je številne teorije tradicionalne astrologije, vključno s Ptolomejem. Naredil je revizijo tedanje astrologije. Negovo delo je Astrologia Gallica.

Placidus de Titis (1603-1668) je bil profesor matematike, fizike in astronomije. Populariziral je sistem hiš hebrejskega astrologa Abraham Ibn Ezra, ki ga danes v astrologiji veliko uporabljamo in je poznan kot Placidusov sistem hiš.

John Dee (1527-1609) je bil matematik, mag in alkimist. Bil je med najbolj izobraženimi ljudmi svojega časa in je že kot zelo mlad predaval na Univerzi v Parizu. Svetoval je kraljici Elizabeti I. na področjih astrologije in znanosti. Določil je datum njenega kronanja.

William Lilly (1602-1681) je zelo cenil Bonatija. Bil je poklicni astrolog, ukvarjal se je s horarno astrologijo in z napovedovanjem dogodkov v prihodnosti. Leta 1647 je izdal knjigo Krščanska astrologija, ki je postala temelj tradicionalne astrologije, še posebej horarne. Knjiga je priljubljena še danes.

VIRI

James H. Holden, A History of Horoscopic Astrology
Robert Hand, http://www.astro.com/people/hand_his_e.htm
Robert Hand, http://www.astro.com/astrology/in_postmodern_e.htm
Igor Ognjenović, Istorija astrologije I, II